Ni vseeno, kaj imajo šolarji na krožniku

V Bolnišnico za otroke Šentvid pri Stični vsako leto sprejmejo od 150 do 180 otrok, ki se srečujejo s prekomerno telesno maso. Koliko je takih otrok v Sloveniji, je sicer težko ugotoviti, saj je Fakulteta za šport edina, ki sistematsko spremlja podatke o telesni masi in višini pri testiranju za šolski športni karton. Podatki s sistematskih pregledov se na nacionalni ravni žal ne obdelujejo. V bolnišnico pediatri napotijo otroke z ekstremno povečano telesno maso, ki jih skušajo (skupaj s starši) priučiti zdravega življenjskega sloga, s katerim se bo telesna masa skozi čas uravnala.

Prehranska svetovalka Barbara Zajc Tekavec ob našem prihodu že preverja telesno maso pri petnajstletniku iz Divače, ki je prišel na kontrolni pregled, ko je že zaključil bolnišnični del obravnave. Tehtnica se ustavi pri 104 kilogramih. Številka sama po sebi nima pomena, nas pouči svetovalka, pomembna je sestava telesa. Nekdo ima lahko povečano telesno maso na račun mišične mase, kar je za zdravje celo varovalno. Škodljivo je, kadar je ves presežek na račun maščobnega tkiva, mišične mase pa je v telesu premalo. Mladostniku je tehtnica pokazala 38 odstotkov maščobe, kar je nad pričakovano vrednostjo za njegovo starost. Pridobil je sicer 1,2 kilograma mišic, kar je bilo najverjetneje na račun rednega treninga juda, za kar ga pohvali. Da bi zmanjšal maščobne obloge, mu svetuje prilagoditev prehrane: obvezni zajtrk naj ne vsebuje sladkorjev, za večerjo mu priporoča solato z jajci, tuno ali piščancem. Enostavnih ogljikovih hidratov v obliki sladkorjev naj se izogiba. »Če že zjutraj začneš s sladkorjem, boš cel dan iskal sladko hrano,« mu razloži in svetuje, da mora glede na svojo telesno sestavo popiti tri litre nesladkane tekočine; nikakor pa naj ne posega po energijskih pijačah, ki so za otroke in mladostnike do 18. leta neustrezne.

Dvoletni program

Program šole zdravega življenja v bolnišnici traja dve leti, začne se s štirinajstdnevnim bivanjem v bolnišnici in v tem času otroka oziroma mladostnika naučijo, kaj jesti, kaj piti, kako se gibati, kako si organizirati dan. Prvi test je že konec tedna, ko gre otrok domov in v dnevnik beleži število in sestavo obrokov, količino popite tekočine in telesno aktivnost. V prvem tednu bolnišnične obravnave naredijo tudi preiskave in meritve, s katerimi lahko ugotovijo, ali je prekomerna telesna masa že pustila posledice na telesu. Neustrezno delovanje trebušne slinavke, ki je predstopnja sladkorne bolezni, se žal vedno bolj pomika v zgodnje otroško obdobje. Včasih so ga tu in tam zaznali pri mladostnikih, zdaj pa ga že pri devet-, desetletnikih, včasih tudi pri kakšnem sedemletniku, pove pediatrinja Irena Štucin Gantar.

Prekomerna telesna masa se pri otrocih in mladostnikih razvije zaradi kombinacije prevelikega kaloričnega vnosa in pomanjkanja gibanja. Zelo pomembno je pravilno število in sestava obrokov. »Starši delamo napake že pri uvajanju hrane, ko se otrokovi možgani učijo sprejemanja novih okusov. Sladko in slano nam je všeč že po genetski zasnovi. Študije pravijo, da je treba vsako vrsto hrane pokusiti vsaj 30-krat, da jo možgani sprejmejo. To velja za najzgodnejše obdobje življenja. V obdobju med 9. in 15. letom pa mora biti teh pokušanj še bistveno več. Otroka moramo pripraviti, da zelenjavo začne pokušati, s čimer desenzibiliziramo možgane, da začnejo sprejemati nove okuse,« pripoveduje.

Pediatrinja Tina Kaparić Kersnik ob tem doda, da je zelo pomembno, da se zdravega načina življenja nauči celotna družina, ne le otrok. Če celotna družina ne spremeni prehranskih in gibalnih navad, otrok ne bo uspešen. »Velikokrat otrok šele pri nas prepozna, da določena hrana ni primerna. Veliko težav povzroča sladkor, saj gre za neko vrsto odvisnosti in kar nekaj tednov traja, da se telo lahko upre sladkemu, saj sladkor poveča izločanje dopamina, ki prinaša pozitivne občutke, po drugi strani pa se hitro pojavi nova informacija, ki zahteva več sladkorja. Tako se otrok težko zadovolji s koščkom čokolade, ampak hitro poje celo,« razložita pediatrinji in se strinjata, da je velik problem pri otrocih tudi pomanjkanje gibanja in spanja. »Prvi teden, ko pridejo sem, so zelo utrujeni, saj imamo tukaj na voljo fitnes naprave, bazen, otroci hodijo na sprehode, igrajo badminton, odbojko … Skušamo najti obliko gibanja, v kateri uživajo in jo lahko izvajajo tudi v domačem okolju.«

Spremembe navad so težke

Blaž Repar, športni pedagog, ki je ob našem obisku v bolnišnici skupino mladostnic in mladostnikov spodbujal pri izvajanju vaj na veliki žogi, je na vprašanje, kako motivirati otroke, ki nimajo gibalnih navad, za gibanje, odgovoril, da so spremembe navad vedno težke, bistvena pa je notranja motivacija. Otroci navadno gibanje doživljajo kot nekaj težkega, mučnega, neprijetnega. »Če se vrnemo v otroštvo, pa vidimo, da je človekovo telo narejeno za gibanje. Zato poskušamo motivirati tako otroka kot tudi starše, da najdejo šport, ki jih veseli. Načeloma pridejo k nam otroci, ki so motorično podhranjeni. Več kot 98 odstotkov otrok je bolj spretnih kot oni, zato se težko vključijo v aktivno igro. V šoli je šport bolj tekmovalno naravnan, tako da se znajdejo v začaranem krogu in si raje najdejo bolj pasivno družbo,« ugotavlja Repar in kot rešitev predlaga, da bi bilo v šole nujno treba uvesti vsakodnevno gibanje, ne tekmovalni, ampak zmeren šport, ki ga zmore vsak. Navsezadnje tudi raziskave kažejo, da vsi, ki se gibajo, poročajo tudi o izboljšanju učnega uspeha.

»Opažamo, da so otroci zamenjali gibanje za elektronske medije, telefone, tablice, računalnike … Pri nas se srečujemo z otroki in mladostniki, ki na dan na elektronskih medijih preživijo tudi 11 ur, kar vpliva tudi na krajšanje spalnega časa. Taki otroci zaspijo šele opolnoči ali še pozneje. Najstniki v obdobju pubertete za normalen razvoj potrebujejo tudi do 13 ur spanja in kadar je spanja premalo, to še dodatno sprošča mikromolekule, ki vplivajo na kopičenje maščevja. Higiena spanja je eden od pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na to, kaj se dogaja v našem telesu,« pristavi Irena Štucin Gantar. V bolnišnici z vsakim otrokom delajo individualno, pozornost posvečajo tudi psihološkim dejavnikom. Pogosto se otroci in mladostniki tolažijo s hrano ob stiskah, ki jih preživljajo ob ločitvi staršev, zaradi medvrstniškega nasilja, šolskega neuspeha …

Na vprašanje, kaj pediatrinji priporočata staršem, katerih otroci se nagibajo k prekomerni telesni masi, odgovarjata, da so splošna priporočila pet dnevnih obrokov. Vedno se začne z zajtrkom, sicer telo stalno teži k pokrivanju jutranjega primanjkljaja. Hrana mora biti kalorično prilagojena spolu, višini, masi in fizični aktivnosti otroka. Sestava krožnika pri treh glavnih obrokih (zajtrk, kosilo, večerja) naj bo naslednja: pol krožnika naj bo zelenjave, četrtina beljakovin in četrtina sestavljenih ogljikovih hidratov. Četrtina predstavlja velikost otrokove dlani. Zelenjava naj bo prisotna pri vsaj treh obrokih. Ob tem morajo otroci popiti tudi zadostno količino vode – 30 mililitrov na kilogram telesne mase. S tem se namreč pospešuje metabolizem in se lažje izločajo snovi. Načeloma pa velja, da to ni tek na kratke proge, ampak maraton, saj je treba telesno maso zniževati počasi.

V šolah zdravo hrano odklanjajo

Na vprašanje, ali si veliko obetajo od napovedi predsednika vlade, ki napoveduje spremembe prehranskih smernic v šolah, pediatrinji odgovarjata, da imajo vrtci in nekatere šole že sedaj zelo dobro sestavljene jedilnike, problem pa je nemalokrat v tem, da otroci bolj zdrave hrane ne želijo jesti in krožniki ostajajo nedotaknjeni. Otroci gredo lačni domov in potem zaužijejo, kar jim pride pod roke, da si potešijo lakoto. Po njunem mnenju bi bila zagotovo ena od boljših rešitev ta, da bi bila živila označena s semaforjem, da bi potrošnik natančno vedel, ali je živilo, ki ga bo zaužil, »rdeče« ali »zeleno«. Veljalo bi razmisliti tudi o manjši obdavčitvi zdravih živil, saj jim nekateri starši povedo, da bi se prehranjevali bolj zdravo, če bi bila zdrava hrana bolj dostopna.

V bolnišnici imajo veliko pozitivnih zgodb, postavili so tudi »drevo slavnih«, na katero se vpiše vsak, ki uspešno zaključi program. Eden od teh je bil tudi mladostnik, ki je noč preživel za računalnikom, spal je največ štiri ure, čez dan je imel dva neustrezno sestavljena obroka, bil je socialno izoliran. Tudi v šoli mu je šlo slabo. Po zaključeni bolnišnični obravnavi je vzpostavil pravilen cikel spanja, zato je lahko zgodaj vstal in telovadil, spremenil je režim prehrane. Na kontrolnem pregledu po enem letu niso mogli verjeti, da pred njimi stoji isti fant. Bil je vitek, lepo urejen, povedal je, da so se mu popravile ocene, da je končal srednjo šolo, naredil vozniški izpit, da upošteva pravilo petih obrokov in se pripravlja na zaposlitev. »Včasih pa pride kdo, ki sam nima želje po spremembi, vendar se za to odločijo starši. A težko je kaj spremeniti, če otrok na spremembo ni pripravljen. Kljub vsemu je dobro, da ve, kam se bo lahko obrnil čez leto, dve, ko se bo sam odločil, da bi spremenil svoj način življenja,« še pristavita pediatrinji.