Pomen varne navezanosti in čustvenega stika med otrokom in starši

Odzivnost staršev na otrokovo klicanje je ključno pri razvoju in ohranjanju varne navezanosti, kot tudi pri razvoju čustvene inteligentnosti in sposobnosti za razvoj odnosov in njihovo ohranjanje (Poljanec, 2015). Varna navezanost se razvija takrat, ko se otrok zaveda, da se starši lahko na njegove potrebe ustrezno odzovejo, da so mu vedno na razpolago, še posebej ko je prestrašen ali ko se počuti ogroženega. Matere varno navezanih otrok so v odnosu z njimi izkazovale toplino, sodelovanje, dostopnost, skrb. Prav tako so bile dovzetne za otrokove signale in odzivne na njihove potrebe po zaščiti ali ugodju. Značilnost in vedenje takih mater se imenuje občutljivost.

Raziskave so pokazale, da do tretjega meseca starosti ni bilo razlike v količini joka med občutljivimi in neobčutljivimi materami. Pomembnejše razlike so se pokazale pri otrokovem prvem letu starosti, saj so otroci mater, ki so se ustrezno odzvale na otrokov jok, jokali veliko manj, kot otroci, katerih matere se dolgo niso odzvale na njihov jok. Otrok za njegov zdrav razvoj vedno potrebuje občutljivo in senzibilno mamo, saj bo na ta način vedel, da je mama zanj vedno prisotna in da bo tudi takrat, ko bo doživljal stres, odreagirala primerno, da zadovolji njegove potrebe. Otrok, ki se razvija z visoko stopnjo zaupanja v mater in očeta ter je v njunem odnosu zadovoljen, bo vesel, sproščen in spoštljiv. Tudi kot odrasel bo hrepenel in živel v odnosu, kjer vladajo iskrenost, sočutje, zaupanje in pripadnost, vse to, kar je dobil v zgodnjih letih svojega otroštva. V odnosih bo tako lahko izražal svoje občutke, misli in čustva ter pričakoval, da ga bodo bližnji v tem razumeli in začutili (Poljanec, 2015). Za dojenčke in otroke je najbolj pomembno, da imajo starši pripravljen širok spekter čustev, da so jim stalno na razpolago, da prepoznajo njegove signale ter da zmorejo uravnavati ta stanja.

Pri otrocih, pri katerih je izražen stil tesnobno izogibajoče navezanosti, se matere niso odzivale na otrokove potrebe. Zavračale so tudi telesni stik kot so objem, poljub, dotik. Starše izogibajočih otrok so raziskovalci razdelili na dva tipa; brezbrižne ter vsiljive. Brezbrižne mame opisujejo kot običajno depresivne, ki se težko odzivajo na otrokove potrebe, imajo z njimi malo stika, so malo usklajene z otrokovim vedenjem in niso koherentne v odnosu z njim. (Field, Healy, Goldstein & Guthertz, 1990 v Poljanec, 2015). Take mame imajo z otrokom le malo očesnega kontakta ter fizičnega stika,  poskrbijo le za osnovne fiziološke potrebe dojenčka (previjanje, hranjenje). Taki otroci pogosto preko materinega pomanjkljivega odzivanja tudi sami razvijejo depresiven način v odnosih z drugimi (Field, Healy, Goldstein, Perry & Bendell, 1988 v Poljanec, 2015).

Vsiljive matere pa so v svojih odzivih odzivne, vendar je njihov odziv popolnoma neprimeren. To se lahko kaže ob njihovi zadirčnosti, grobosti, držanju, ki je okorno, dvigovanju otroka, ko ga dvignejo na silo ali nepričakovano… Te matere so sicer odzivne, vendar na neprimeren in nesočuten način. Pogosto imajo take matere občutek, da jim je otrok odveč ali ne razumejo njegovih signalov (Gerhardt, 2004 v Poljanec, 2015). Ob takih materah se otrok navadi na materino zavrnitev in kritiziranje, zato ponotranji, da se starši ne odzovejo kadar jih potrebuje ali jih bo potreboval. Običajno taki starši ne zmorejo ali ne znajo regulirati otrokova neugodna občutja, saj ob njihovih občutjih tudi sami doživljajo stres in nemoč. Posledično za otroka pomeni, da se bo otrok taka občutja naučil obdržati zase ali pa obstoj neprijetnih čustev tudi zanikal, z namenom, da staršev ne bi razjezil ali prizadel. V takih primerih je torej vloga obrnjena, otrok regulira starše, s tem da jih nezavedno varuje pred svojimi občutki. (Ainsworth, Salter, Bell, Stayton, 1973 v Poljanec 2015). Taka občutja pa se pri otroku samo še poglabljajo, kar ustvarja mehanizem potlačevanja.

Matere tesnobno ambivalentno navezanih otrok so bile v odnosu do svojih otrok nekonsistentno koristne. V nadaljevanju pomeni, da so pogosto neobčutljive za otrokove potrebe, a so sposobne tudi velike občutljivosti, kadar so dobro razpoložene in takrat so pobudnice pri interakciji z otrokom. Večkrat pri tem zmotijo otroka pri igri in so pri tem vsiljive. Ko otrok ne potrebuje njihove pomoči, so prisotne, ko pa jih potrebuje, se na otroka pomanjkljivo odzovejo. Take matere se manj pogosto odzovejo na otrokove signale, so najmanj pogosto v interakciji s svojim otrokom, ko pa so, pri tem odgovorijo na neustrezen način (Kobal, 2001). Tak otrok razvije ob materi občutke negotovosti. Ne ve namreč, ali bo dobil mamino pomoč, ko bo v stiski, ko ga bo strah ali ko ga bo kaj bolelo. Zaradi negotovosti v povezavi z maminimi odzivi, je nagnjen k separacijski tesnobi in je tesnoben tudi pri raziskovanju sveta (Ainsworth, Salter, Bell, Stayton, 1973, v Poljanec, 2015). Taki otroci so v stalni preži pri opazovanju materine zavesti in počutja, saj s tem najbolj optimizirajo možnost za pridobitev njenega odziva. Ker se naučijo, da materina pomoč ni konsistentna, se pri njih pogosto izoblikuje način vedenja, pri katerem je precej izrazit in poudarjen čustven del. Vse to izhaja iz nezavednih procesov, saj imajo s tem več možnosti za pridobitev materinega odziva, kot pa če čustva potlačijo. Take matere pri otroku ne prepoznajo njegovih občutkov.

Zakaj je teorija navezanosti tako pomembna? Iz nje je John Bowlby razvil koncept notranjih delovnih modelov – mentalnih reprezentacij modela drugih in sebe. Delovni modeli se razvijajo v medosebnih odnosih, zato otrok ponotranji obe strani odnosa. Model o sebi in model o drugem se razvijata vzajemno. Pomembno pri tem je, da je starš dosegljiv in odziven na pravilen način. Tak otrok bo razvil delovni model sebe kot ljubečega in kompetentnega ter zaupanje, da ga bodo tudi drugi tako videli in sprejeli. Če pa je otrok pridobil izkušnjo malo ali neodzivnega starša, bo nasprotno razvil delovni model sebe kot nevrednega. Delovni modeli vplivajo na naša prepričanja, čutenja, vedenja tudi v kasnejših odnosih, so vodilo pri uravnavanju čustev  in vplivajo na oblikovanje samopodobe (Bowlby, 1998 v Kobal, 2001).

Vzorci navezanosti, ki se vzpostavijo v zgodnjem otroštvu (tja do otrokovega tretjega leta), se trajno vpišejo v otrokov nezavedni spomin. Razloge za to navajajo avtorji predvsem v odzivih staršev, ki se praktično ne spreminjajo. Tako se vzorec potem ponavlja sam od sebe. Če pa se način odzivanja na otroka spreminja, se počasi lahko spreminja tudi vzorec navezanosti (Sroufe, 1985 v Poljanec, 2015). Navezanost se ob starših, ki so v odnosu z otrokom, s partnerjem ali drugimi pomembnimi odnosi, lahko dogradi v varnega. (Kompan Erzar, 2006 v Kompan Erzar & Poljanec, 2012). Ob zavedanju ter priznanju naših napak imamo v življenju priložnost za spremembe, ki lahko doprinesejo k izboljšanju medosebnih odnosov in k razvoju otrokovih možganov.

 

Literatura:

Kobal, L. (2001). Razvoj diadnih odnosov  v kontekstu prostovoljske organizacije. Ljubljana: Filozofska fakulteta- oddelek za psihologijo.

Kompan Erzar, K. in Poljanec A. (2012). Rahločutnost do otrok. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Poljanec, A. (2015). Rahločutno starševtsvo. Celje: Celjska mohorjeva družba.