Šola zdravega načina življenja doma na preizkušnji

Vsakdanje dileme in sprejemanje odločitev 

Večina otrok in mladostnikov, ki je zaradi prekomerne telesne teže ali debelosti vključena v naš program Šola zdravega načina življenja, hitro in brez večjih težav usvoji osnovna načela zdravega življenjskega sloga. Prava preizkušnja usvojenega znanja in veščin pa se običajno začne po odhodu domov. Takrat so otroci soočeni s sprejemanjem številnih odločitev glede prehrane in gibanja, spopadajo se z vsakodnevnimi dilemami kot so npr. »Ali naj vzamem sladko pecivo, ki mi ga ponuja babica?«, »Naj se pridružim prijateljem, ki grejo v McDonald’s na kosilo?« Dnevno morajo sprejeti številne večje in manjše odločitve. Pri nekaterih odločitvah jim pomagajo starši, pri drugih se odločajo sami. Pa vendar je tudi pri odločitvah, ki jih otrok ali mladostnik sprejme sam, družina tista, ki že davno pred vključitvijo v naš program, vpliva na njegov način odločanja.

 

Vloga družinskega okolja in vzgoje na otrokovo odločanje

Dobra popotnica za otrokovo spretno odločanje in reševanje težav sega v najosnovnejše značilnosti njegove družine – vrednote, pravila in meje v družini. Vsaka družina za delovanje potrebuje svoja pravila. Oblikujejo jih starši, na podlagi svojega načina življenja, vrednot in izkušenj. Pomembno je, da so ta jasno sporočena in jih razumejo vsi družinski člani. Pravila in meje v družini bodo prve, ki bodo otroku dale občutek varnosti in smerokaz, ki bo otroka vodil pri reševanju težav v vsakdanjem življenju in tudi odločanju v različnih situacijah (Juul, 2005).

 

Kako pri otroku spodbudimo upoštevanje družinskih pravil in vrednot?

Odnos otrok do družinskih pravil in vrednot je v največji meri odvisen od dveh dejavnikov. Prvi je način komunikacije v zvezi z njimi. Na primer, ko otroku podamo svoje mnenje v zvezi s problemsko situacijo ali njegovo izbiro vedenja v določeni situaciji, se moramo naprej vprašati: »Kako vidim to situacijo? Kaj si želim? Kaj od otroka pričakujem?« Ko si odgovorimo na to vprašanje, svoj odgovor na jasen, prijazen a odločen način posredujemo otroku. Vrnimo se na primer iz začetnega odstavka in otrokovo dilemo, ali naj se pridruži prijateljem na kosilu v restavraciji s hitro hrano. Če se odločimo, da se z otrokovim vedenjem ne strinjamo, to jasno povemo. Pri tem pa običajno ni smotrno, da vedenje v splošnem absolutno prepovemo – nič sladkarij ali nikoli več jesti hitre hrane – saj s tem tvegamo, da bo otrok iz upora in iskanja svojega glasu, kar je v mladostništvu tudi njegova razvojna naloga, naredil prav to. Preostra komunikacija lahko povzroči nasprotni učinek od želenega. Na drugi strani pa preveč ravnodušno in popustljivo starševsko vedenje otrokom daje občutek, da je staršem zanje vseeno in vzbuja kasneje otroku lastne občutke negotovosti pri sprejemanju odločitev (Juul, 2005). Raziskovalki s področja vzgoje in prehranjevalnih navad M. Golan in R. Bachner-Melman (2011) poudarita, da je debelost povezana tako s popustljivim prehransko-vzgojnim načinom (otroku pustimo, da jé karkoli in kadarkoli želi) kot tudi pretirano omejevalnim prehransko-vzgojnim načinom (otroku določeno vrsto hrane vsiljujemo ali prepovemo). Oba načina zmanjšujeta razvoj otrokove samoregulacije pri hrani in se zato običajno na dolgi rok izkažeta kot neučinkovita.

Drugi dejavnik, ki vpliva na otrokov odnos do pravil in družinskih vrednot je naš zgled. Poleg verbalne komunikacije se moramo namreč zavedati, da otroci večino vedenj, družinskih pravil in z njimi povezanih vrednot prevzamejo neverbalno – preko opazovanja in modelnega učenja, npr. kako v naši družini (aktivno) preživljamo prosti čas, kako pogosto jemo sladkarije, koliko obrokov imamo na dan, na kakšen način se soočamo s problemskimi situacijami (ali bežimo od problemov ali se z njimi aktivno spoprimemo). Zato je pomembno, da smo tudi sami zgled s svojim vedenjem in da vrednote, ki jih želimo predati svojim otrokom, živimo tudi sami.

 

Kaj odgovoriti otroku, ko smo glede določenega vprašanja tudi sami v dilemi?

Svet ni črno-bel, kot tudi niso dogodki, v katerih sprejemamo odločitve. Včasih se zgodi, da smo tudi starši sami v dilemi – kaj odgovoriti otroku takrat?  Naj mu rečemo, da ne sme iti s prijatelji v McDonald’s na kosilo, ker je to v skladu z našo vrednoto zdravega življenjskega sloga, ali mu dovolimo, z védenjem, da je druženje z vrstniki za našega otroka pomembno? Povsem v redu je, če nismo povsem prepričani, kaj si mislimo o otrokovi prošnji ali dilemi in če zanj nimamo vedno pripravljenega odgovora »da« ali »ne«. V tem primeru je primeren odgovor »Ne vem. O tem moram premisliti, potem pa ti sporočim.« Otrok dobi dovolj jasno informacijo, hkrati pa tudi odkritost, ki bo vplivala na dober, topel odnos. Tak način komunikacije bo otroku tudi dober zgled in popotnica, kako lahko tudi sam ravna, ko bo v prihodnosti soočen z različnimi vprašanji in pritiski s strani vrstnikov (Juul, 2005).

 

Kdaj prepustiti odločitev otroku?

V kolikšni meri se bomo starši vključili pri sprejemanju vsakodnevnih odločitev in v kolikšni meri bomo odločanje prepustili otroku, je odvisno od več značilnosti našega otroka, npr. lastne motivacije za zdrav življenjski slog ali urejanje telesne teže, osebnostnih značilnosti in nenazadnje starosti. Mlajši otroci bodo potrebovali več usmerjanja in kontrole s strani staršev pri oblikovanju odločitev v zvezi s hrano in gibanjem, saj imajo običajno nižjo stopnjo motivacije za urejanje telesne teže ter nižjo stopnjo samokontrole, kar je povezano z dozorevanjem njihovih možganov. Vedenjska kontrola zahteva vključenost izvršilnih funkcij. Te funkcije se nahajajo v prefrontalnem korteksu – delu možganov, katerega razvoj se začne predvsem v obdobju mladostništva in se ne konča vse tja do 25. leta starosti (Arain idr. 2013).

Poleg tega ugotavljajo, da imajo ljudje z debelostjo spremenjene nevrobiološke poti v možganih, ki vplivajo na samonadzor pri uživanju hrane in odlaganje zadovoljitve potreb, in sicer na dva načina: njihov sistem procesiranja nagrajevalnih odzivov je okrepljen, izvršitveni sistem, ki ga uravnava, pa je spremenjen. To je še posebej izrazito v otroštvu in mladostništvu, ko ob delujočem sistemu procesiranja nagrajevanja, izvršitvene funkcije še niso dozorele. Tako so mladostniki z debelostjo v primerjavi z vrstniki s primerno telesno težo bistveno bolj nagnjeni k manj učinkovitemu zaviranju aktualnih miselnih procesov in k izbiri takojšnje nagrade – hrane (Golan, 2014).

 

Zaupanje v otrokovo sposobnost odločanja

Kljub védenju, da otroci in mladostniki ne bodo vedno izbrali najboljših odločitev, pa ni smiselno, da smo do njih pretirano zaščitniški, temveč jim dovolimo delati napake in iz njih učiti. V našem programu dobijo otroci veliko informacij o zdravi prehrani in različnih možnostih gibanja ter se učijo veščin reševanja problemov, zato lahko otroku predlagamo, da on sam predlaga in se odloči za rešitev za problemsko situacijo ter jo preizkusi. Na ta način bo dobil nadvse koristno povratno informacijo o svoji odločitvi – ali je ta prinesla pozitivne ali negativne posledice zanj in za okolico ter ali je z njo dosegel želeni cilj. V primeru pozitivnih posledic bo posameznik krepil svoje samozaupanje, v primeru negativnih posledic odločitve pa bo moral prevzeti odgovornost za soočanje z negativnimi posledicami in večjo previdnost pri naslednji podobni odločitvi.

Ko enkrat prepustimo odločanje otroku, je pomembno, da mu damo sporočilo, da mu v zvezi z odločitvijo zaupamo. Tako povečamo verjetnost, da bo si bo zaupal tudi sam. Starši in druge pomembne odrasle osebe pa jim lahko pomagamo na način, da jih poslušamo ter jim nudimo podporo in vodenje, ko to potrebujejo.

 

Viri:

Arain, M., Haque, M., Johal, L., Mathur, P., Nel, W., Rais, A., Sandhu, R. in Sharma, S. (2013). Maturation of the adolescent brain. Neuropsychiatric disease and treatment, 9, 449–461.

Golan, M. (2014). Parenting and management of pediatric obesity. Clinical insights: Obesity and childhood. V K. R. Casazza in L. J. Hanks (ur.), Clinical insights: obesity and childhood (str. 39–56). Future Medicine Ltd.

Golan, M. in Bachner-Melman, R. (2011). Self-Regulation and the management of childhood obesity. Journal of Community Medicine and Health Education, 1(2), 1–7.

Juul, J. (2005). Od vzgoje do odnosa: Avtentični starši – kompetentni otroci. Didakta.